Piece of cake ali košček celote

VSAK človek na tem planetu je EDINSTVEN… in VSAK človek si zasluži le NAJBOLJŠE zanj. Veliko nas že ve, da je prav OD NAS SAMIH odvisno VELIKO VEČ, kot je »vidno« na prvi pogled.
Razlika med »nami in njimi« je le ta, da MI to znanje UPORABLJAMO, ONI pa LE VEDO ZANJ.

Imamo svobodno voljo in lahko se zadovoljimo samo z lepo embalažo… in govorimo in se prepričujemo, da »mi vse to že vemo«. Stojimo na mestu, ponavljamo in utrjujemo ene in iste stvari in pričakujemo čudež…

A na srečo ima vsaka palica dva konca in vsaka stvar svoj polarni del.

In tudi mi imamo drugo možnost. Lahko stopimo v inspirativno akcijo, odvijemo embalažo in pogledamo VSEBINO. Se soočimo z njo, jo sprejmemo ali spremenimo, v kolikor nam ni všeč. V sebi imamo moč, s katero lahko ustvarjamo IZBRANO.

MI sami lahko IZBIRAMO in SPREMINJAMO svoj svet. Tega ne bo naredil NIHČE namesto nas.

Povem vam, da niti ni minilo veliko časa od mojih najbolj temnih dni… ko je zunaj nekje sijalo sonce. Bohotilo se je s svojimi žarki in se dotaknilo vseh, samo ene osebe ne… MENE.

Pozabljena. Zapuščena. Sama.

… sem samevala tam nekje v globini svoje teme in kričala v praznino »Le kaj sem naredila? Le zakaj jaz?«

Imela sem moč, uuuu, pa še koliko moči sem imela, da sem lahko kazala s prsti na druge, »udrihala« po drugih in jim sodila.

… in vedno znova ostala POZABLJENA. ZAPUŠČENA. SAMA. UBOGA MALA JAZ.

Močno sem si želela spremembe in še bolj zavzeto »delala na sebi«, ponavljala poznano in polirala svoje stare navade, ki sem jih imela TAKO ZELO rada in tako zelo sem jim zaupala. "VEDELA SEM", da mi bodo ravno one prinesle želeno.

Z vso silo sem se zaletavala v zid in ustvarjala vedno več upora. Dokler ni nekega dne upor dosegel viška in je zid popustil… ter se zrušil direktno name.

Pokopal me je pod seboj, a »tista« mala iskrica, tako miniaturna, da nikoli ni bila omembe vredna, je tlela in tlela in zanetila notranji ogenj. V trenutku je izginilo prenašanje odgovornosti na druge. Dojela sem, da nisem sodnica in da ocenjevanje drugih NI moje delo. Spregledala sem, da so »tisto« MOJE sence in počasi sem se začela soočati z njimi. Včasih sem uspela kakšno prelisičiti, a kaj kmalu sem ugotovila, da sem se JAZ, NEZMOTLJIVA, spet zmotila in da mi senca še vedno SLEDI… V drugo situacijo, k novim soigralcem, na drugi konec sveta.

Verjemite, da sem ZELO trmasta in vztrajna, večkrat ste me lahko slišali, kako se ponašam z iznajdljivostjo. A tokrat mi ni pomagalo prav nič.

Ostalo mi je le še, da odvržem, slečem VSE, kar sem imela na sebi in se potopim v praznino… v globoko, nepoznano in strašljivo praznino.

Vedno sem se bala vode, a kot inteligentno bitje sem se vedno znova »soočala« z zelenimi, modrimi, celo blatnimi vodami. A strah se ni prav NIČ zmanjšal. Resda sem bila v vodi, a v meni je divjala nevihta strahov.

Nekega dne pa sem odstranila tančico iluzije in dojela, da se bojim nevidne globine… praznine… Spoznala sem, da mi voda nič noče, a tisto kar je bilo na dnu, mojim očem skrito pa je »prežalo name« in samo čakalo na pravi trenutek, da me posrka vase.

Nataknila sem si očala, zamašila nos in iz gladine vode pogledala dol… v globine… tudi dihati si nisem upala. Nič hudega, če nisem dihala, saj sem pravi trenutek vdihnila primerno količino zraka, da sem preživela. Opazovala sem od daleč… previdno in počasi sem raziskovala dno. Z vsakim novim pogledom sem dobivala več podpore in notranje moči, da sem zmogla še globlje… v nevidno in nepoznano globino… vse do popolne PRAZNINE…

In v popolni praznini sem uzrla... SEBE

Brez »make up- a«, brez »oblačil« in brez bremen. Najprej mi je bilo vse čudno, nenavadno, precej neprijetno… novo… čisto drugače, kot sem kadarkoli slišala ali videla. A sem vztrajala in se počasi prilagajala novemu... In vsak naslednji trenutek mi je bilo bolj MALO bolj prijetno. Dokler nisem prerastla vloge opazovalke in se zlila s čutenjem. Priznam, bila sem očarana nad »zlitjem«… nad občutenim…

In še danes sem očarana… navdušena… a le nekaj kratkih trenutkov, dokler se moji čuti ne privadijo na »tisto« vibracijo in do trenutka, ko se potopim v praznino. In od tu naprej nimam več kaj povedati, vse poznane besede so neprimerne, da bi lahko opisala občuteno.

Imam pa veliko možnosti, da VAS spodbudim k potovanju v vaše globine, v potapljanje in zlitje z vašo praznino. Lahko vas vodim in podpiram do »tam«… in od »tam« naprej boste morali sami.

Od »tam naprej« imate dostop le VI.

Le VI sami lahko čutite SEBE. Se zlijete z resnico, radostjo in ljubeznijo. Vaš Bog nenehno komunicira z vami... a morda ne tako, kot pričakujete… kajti besede so le »piece of cake« in čas je, da jim odvzamete preveliko pozornost in jo preusmerite na čutenje.

V globini praznine lahko aktivirate samozdravljenje področij, ki jih VI izberete. Vi globini praznine lahko spremenite, kar se VI odločite spremeniti. V globini praznine aktivirate vzrok in v svojem zunanjem svetu lahko opazujete njegovo spontano posledico.

Vam ni všeč posledica?

Spremenite vzrok.

Iste poti vas vodijo na isti cilj. Če greste po cesti Ljubljana – Koper ne morete pričakovati, da boste prispeli v Maribor. Za obisk Štajerske prestolnice bo potrebno izbrati drugo smer, drugo cesto.

In ko se vozite po novi cesti, v novi smeri… iz Ljubljane proti Mariboru… Ali vidite pred seboj vseh tistih nekaj 127 kilometrov naenkrat? Predvidevam, da ste povsem »normalen« človek tako kot jaz in vidite naenkrat samo nekaj metrov pred seboj. A kljub temu, povsem zaupate nevidnemu... tako kot jaz in se varno pripeljete na cilj.

Lahko to izkušnjo prenesete na lastno potovanje v svoje globine? Zaupate NEVIDNI praznini?

Jaz sem… najprej sem morala videti in doživeti vse tisto, česar nisem marala in kar si nisem želela, da sem se prepričala, kaj si resnično želim. Nato sem se odločila in izbrala. In se »spustila«… tako kot po dolgem, temnem, zaprtem toboganu.

Imam najboljšega moža na svetu, ki me vedno in povsod podpira. Včasih me namerno usmerja, včasih pa le intuitivno spodbuja. NIKOLI za NIČ NA SVETU ne bi šla na zaprt, temen, zadušljiv in zelo dolg tobogan. V to dejanje me ni prepričala niti najboljša prepričevalka na svetu, moja najboljša hči. A v trenutku neopisljive »slabosti« sem se povzpela po stopnicah navzgor in ko sem skoraj povsem brez sape prisopihala nekaj nadstropij višje, sem se prepustila nevidni sili znotraj mene in močni zunanji podpori mojega najdražjega ter lepemu številu zvedavih opazovalcev, ki so že nestrpno čakali na svoj spust… Prijela sem se za ročaj, pogledala na zeleno luč na semaforju in se pognala v temen, ozek, smrdeč, stokrat zavit predor in … »čez nekaj dolgih dni« pristala v vodi, se odbila od dna in izplavala na površje.

Skorajda cela, ŽIVA in predvsem DRUGAČNA… Vsekakor bogatejša za novo izkušnjo. In točno to dejanje, za nekatere povsem preprosto in vsakdanje, me je okrepilo, da sem zmogla »preživeti« potovanje v lastne globine.

Katero vidno »otročje lahko« dejanje pa lahko vas okrepi in vas spodbudi v nevidno potovanje vase?

STORITE ga in tam na koncu preizkusa vas čakam jaz… s svojimi znanji in izkušnjami vam lahko pomagam, da bo vaše POTOVANJE VASE nepozabno. In ker se boste spremenili vi, se bo spremenilo tudi vaše življenje.

Z ljubeznijo za vas, za najbolj pogumne in najbolj drugačne…

 Alexandra

Komentarji so izklopljeni.