Vse, kar vidim, je odvisno od tega, kako gledam

Vse, kar vidim je odvisno od tega, kako gledam
O ženski, ki je izgubila sebe in se ponovno našla

Življenje je sestavljeno iz različnih situacij. Vse kar se nam zgodi, je zgolj situacija. Pesimist vidi situacijo kot PROBLEM, optimist pa vidi IZZIV. Situacija sama po sebi nima barve, mi smo tisti, ki jo obarvamo glede na svojo notranjost. Situacija se ponavlja, dokler jo ne rešimo. Če jo rešimo, se pojavi na višjem nivoju in tako rastemo. Če je ne rešimo, se pojavi v drugačni preobleki in nas izzove. Če bežimo od nje, nas spremlja kot naša senca. Kamorkoli se obrneš, isti problem.

Nekega dne sem dobila klic zmedene in obupane ženske. Prav nič nisem razumela, kar je govorila, močno pa sem čutila njeno bolečino, ki jo je očitno preplavljala. Vedela sem, da je potrebno ukrepati TAKOJ.

V prostor je vstopila na videz neurejena ženska, z velikimi podočnjaki, brezizraznimi in rdečimi očmi in suho, luskasto kožo. Kljub tej sliki, ki se je pokazala pred menoj, sem videla njeno izjemno lepoto in začutila neomejene potenciale v njej. Začela je vse vprek govoriti nepovezane, zmedene stavke in se trudila mi opisati krivico, ki se ji je zgodila. Ko sem ji poskusila pojasniti, da ta trenutek sploh ni pomembno nič drugega, kot ona sama, me je nič kolikokrat preslišala. V resnici sploh ni zaznavala ničesar okoli ali v sebi, kajti bila je kot bruhajoča lava, ki je uničevala vse pred seboj.

Spodbudila sem jo, da začuti svojo bolečino. Oblile so jo solze, pričela se je tresti, njen obraz se je pačil in izkrivljal njeno naravno lepoto. Počasi se je začela umirjati in čutiti svojo bolečino. Ko je prepoznala bolečino in ji namenila svojo pozornost, jo je začela počasi sprejemati in upor se je začel zmanjševati. Zdelo se mi je, da se je pred menoj utelesila ženska. Prvič po dolgem času je vidno začutila olajšanje, ki pa se je tekom najinega dela stopnjevala v osvoboditev.

V najinem sodelovanju je počasi, v svojem ritmu začela čutiti svoje telo, srce, ozaveščala je vdih in izdih ter se zavedati prostora okoli sebe. Zdelo se je, da se je speča princeska začela prebujati. Ves čas je pridno trenirala prisotnost v trenutku zdaj in vsak dan bolj čutila sebe ter zaznavala svoj zunanji svet.

Sedaj je bila zmožna zbrati misli in mi na kratko zaupati svojo življenjsko zgodbo: »Že 35 let se borim z nevrednostjo. Moje življenje se je sesulo, ko mi je zbolela mati, ki me je vedno pretirano kritizirala in se ob njej nikoli nisem počutila dovolj dobro. Ko je zbolela, sem morala skrbeti zanjo. Zato, ker se to spodobi in ker je nisem mogla pustiti same. Mešalo se mi je od vseh misli, ki mi niso pustile živeti. Od mame sem želela slišati le, da sem dobra hčerka. Čeprav sem cele noči presedela ob njej, tega nisem slišala. Ustrahovala me je, da nisem dovolj dobra zanj in da bo moj mož našel drugo. To je bil moj največji strah, kajti res nisem popolna ženska. Nekoč sem splavila in sedaj ne morem imeti otrok. Mož mi je zatrjeval, da je srečen, da sva skupaj, a jaz mu nisem verjela. Glodal me je mamin glas: »Nisi vredna, zapustil te bo.« Mama mi je vedno govorila, da me nihče ne bo ljubil takšne kot sem, ker sem nemogoča. Počutila sem se grdo in debelo, zato sem obsedeno pazila kaj jem. Možu sem začela še bolj težiti in ga preverjati. Mama me je okrivila, da je zbolela zaradi mene, ker sem ji toliko hudega naredila. Kmalu je umrla. Čutila sem neke vrste svobodo, po drugi strani pa otopelost. Nisem hodila ven, nehala sem jesti in zbolela. Mož je skrbel zame, a jaz sem doživljala gnus do sebe, svojega telesa in ga začela še bolj zavračati. Povedal mi je, da me ne more gledati takšne in da moram ukrepati. Meni se je zdelo, da če me ljubi, me mora sprejeti v celoti, takšno kot sem, shirano in grdo. Začutila sem, da sem popolnoma izgubila sebe. Nisem več vedela kdo sem. Mamina prepričanja so postala moja prepričanja. Mož me je zapustil, ostala sem sama, obupana in žalostna. Nisem videla izhoda, ni se mi zdelo vredno živeti. Res sem se trudila, da bi bila ljubljena... Našla sem rešitev. Spila sem celo stekleničko pomirjeval in jih pomešala z alkoholom. Tistega dne je mož prišel po najinega psa in me našel. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer so me rešili. Še bolj sem ga zasovražila, kajti nisem si želela biti rešena.«

Vprašala sem jo, kakšna spoznanja ima iz svoje življenjske zgodbe. Kar nekaj časa mi je zatrjevala, da nobenih, a s pomočjo vprašanj in nežnega vodenja je le prišla do mnogih spoznanj: »Velikokrat sem se od žalosti in nezadovoljstva prepuščala alkoholu in hirala, ker se nisem nikoli ljubila. Bila sem ujeta v misel, da nikoli ne bom dovolj dobra in ljubljena, zato sem manipulirala z edinim moškim, ki sem ga imela rada. Strah, da me bo zapustil je bil močnejši od ljubezni do njega. Rešil mi je življenje, a kljub temu nisem verjela, da me ima rad. Čutila sem razočaranje nad seboj. Ugotovila sem, da je bil velik del mojega življenja le podrejanje drugim in da sem živela tako, kot so pričakovali od mene. Svojemu možu nikoli nisem izkazovala ljubezni, ker mi je bilo tako lažje ostati neprizadeta. Zdaj šele vidim, da me je zares ljubil. Vem, da sem ga sama odgnala, ker se v resnici nisem ljubila.«

Zaupala mi je, da si sedaj najbolj na svetu želi dobiti sebe nazaj, se spoznati in pomiriti s seboj.

Pojasnila sem ji, da nismo le fizično telo. Naše celice se stalno spreminjajo. Imamo um, ki je poln prepričanj, misli in asociacij v povezavi s tem, kdo sem. Je tisti del nas, ki razmišlja, se odloča, izbira, ga je strah in trpi. Vsako misel in prepričanje lahko opazujemo in prav tako tudi izpustimo. Ugotovimo, da nismo zgolj um. Zavedanje se nam zopet razširi, ko sprejmemo novo idejo, da smo duša. A to je še vedno omejena predstava o tem, kdo sem. V naši notranjosti ni nikogar drugega kot mi sami. Le mi vemo, kako je biti to, kar smo. Nihče drug ne more izkusiti našega lastnega trpljenja ali zadovoljstva. Naša pot zavedanja se zanimivo zaplete, ko verjamemo in smo trdno prepričani, da smo žrtev okoliščin, da nismo rojeni pod srečno zvezdo, da smo pozabljeni, da se nam je zgodilo nekaj lepega zgolj po naključju, da smo uradniki, mame, očetje, prijatelji, debeli, suhi itd.

Prosila sem jo, da razmisli o naslednjem: »Ali lahko sprejmete verjetnost, da s svojimi mislimi, čustvi, strahovi, željami vplivate na izbor dogodkov, ki jih doživljate? Da je najpomembnejši vaš odziv? Ali vas kdo sili, da si dogodke razlagate tako kot si jih?«

To je vaša odločitev. Zunanjost marsikaj skriva. Samo vi veste, kaj se dogaja znotraj vas. Imate občutek, da je z vami »nekaj narobe«, da niste v redu taki kot ste in da morate pri sebi nekaj »popraviti«. Tega ste se morda naučili že v otroštvu, ko so vas za vaše spontano obnašanje ošteli, kaznovali ali vas preprosto ignorirali. Ker pa si vsak otrok najbolj želi tega, da ga imamo radi, da ga opazimo in cenimo, naše neodobravanje razume kot da je z njim nekaj narobe in da se mora spremeniti. In to prepričanje se zapiše globoko v njegovo podzavest in ga lahko spremlja vse življenje. Preden se sprejmete in se imate radi, je potrebno, da se spoznate.

Prebujajoča princesa je po nekaj mesečnem intenzivnem delu na sebi prepoznala: »Danes sem bolj zvesta sebi in si čedalje bolj zaupam. Pozorna sem na svoje občutke. Navdihujejo me zrak, zemlja, drevesa z raznobarvnimi cvetovi in počutim se, kot da bi prvič v življenju čutila, opazovala in zares videla in slišala pomlad. Navdihujem samo sebe, z nekim čudovitim mirom v srcu in zaupanjem, da je vse točno tako kot mora biti in postaja vse bolje in bolje. Našla sem bolečino, jo sprejela in spustila. Vem, da bo v življenju še veliko različnih situacij, a vem, da se bom znala z njimi spoprijeti in z roko v roki najti najboljšo rešitev zase in za vse vpletene. Zdaj sem se bolje spoznala in moram reči, da sem prav prisrčna ženska in se ob tem odlično počutim. Prvič sem začutila resnično ljubezen, brezčasnost in smeh. Začutila sem svojo moč, s katero sem premagala še tako močne bolečine, od katerih sem se dobesedno zvijala in kričala. Začela sem se zdravo prehranjevati in paziti na svoje telo. Osvobojena sem, čutim prisotnost v tem trenutku, sebe v polnosti in neskončno sem hvaležna, da sem zaživela življenje.«

Članek je bil napisan za revijo Pogreb ni tabu (http://www.virtualni-katalog.si/PNT/pogrebnitabu2014/#/82/ )

Komentarji so izklopljeni.