Življenje ali smrt

Življenje ali smrt

Od kod pridemo? Kaj delamo tukaj? Kam gremo?

To so vprašanja, ki si jih zastavljamo na svoji življenjski poti. Eni iščemo odgovore v religijah, drugi verjamemo bolj znanosti.  Nas je bog sem poslal? Ali smo nastali iz opic?

Mar je to sploh pomembno? Veliko neznanih stvari bo postalo znanih, toda del neznanega bo za vedno ostalo skrito. Življenje je misterij, ki ga odkriva vsak posameznik in ga izkuša, spoznava in ustvarja na svoj edinstven način.

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, kako živimo. Vsak izmed nas si želi biti srečen, zdrav, zadovoljen, izpolnjen… Mislim, da smo eni zašli z načinom iskanja lastne sreče. Razmišljamo na način, ki nam povzroča slabo počutje. Ko se slabo počutimo, vidimo okoli nas same slabe reči. Ker tako vidimo, tudi sami tako delujemo in kakor delujemo to tudi izkušamo na lastni koži. Vrtimo se v začaranem krogu negativnosti.

Kako živimo? Kregamo se in se uničujemo za košček zemlje, vode in zraka. Lastimo si naravo in se delimo v različne skupine glede na raso, spol, državo, občino, religijo, politično stranko… Pobijamo se v imenu svojega prepričanja in sredstva opravičujemo s ciljem. Preko trupel se vzpenjamo za moč, ugled in slavo. Krademo si eden od drugega. Grebemo se vsepovsod in kopičimo in skladiščimo. Veselimo se, ko drug nima. Srečni smo v tuji nesreči. S prstom kažemo na druge. Sprejemamo zakone, da se jim ognemo in zlorabljamo, nato se za njimi skrivamo in se izgovarjamo, da mi nismo krivi, ker je pač takšen zakon. Beseda več ne velja. Roka roko umije. Med seboj si nastavljamo pasti. Bežimo od odgovornosti in vedno najdemo črno ovco in krivca. Tako zadovoljimo »maso« in životarimo na obroke. Postajamo vse bolj sebični in brezčutni. Pri zgodovini se učimo letnice in imena, a zgodovina se nam ponavlja in ponavlja. »Oko za oko« in vsi bomo slepi. Kot bi se s kijem mlatili po glavi in ob prvem izboljšanju zopet nadaljevali z mlatenjem sebe. Do kdaj bomo tako nadaljevali?

Narava nam jasno kaže, da se ne pusti zasužnjiti. Vzpostavlja ravnovesje z obvladanjem vode, zraka, zemlje in ognja. Suše, poplave, vulkani, vročinski valovi, tornadi so močnejši od naše tehnologije. Kaže nam, da ne moremo niti vremena več zagotovo napovedati za en sam dan. Naravne katastrofe nas združujejo. Eni zbiramo obleke in denar za prizadeta območja, drugi se pa na ta račun bogatimo. Žalostno, da taka sredstva lahko končajo na bančnih računih manipulantov. Istočasno se nekje borimo za svobodo in hkrati ob sebi vidimo vojne dobičkarje, ki si manejo roke. Več je bogatih ljudi na določenih področjih zemlje, več je tudi revnih na drugih njenih delih. Da nekje damo, moramo nekje vzeti. Pozabili smo na zakon ravnovesja. Zato nekje umiramo od pomanjkanja, od lakote, žeje  in umazanije. Drugod umiramo od kopičenja, od prenajedanja in od »vsega preveč«. Koliko je dovolj? Nekaj vmes je, med preveč in premalo. Obe skrajnosti nas razdružujeta in ločujeta. V obeh polih smo nesrečni. Če smo okusili obe skrajnosti, je čas da se naučimo zmernosti.

Čedalje več je osveščenih ljudi. Vse bolj skrbimo za zdravje. Pazimo, kaj jemo. Konzervansom in ojačevalcem okusa se izogibamo. Odpadke recikliramo. Več časa preživljamo v naravi in dihamo čist zrak. Skrbimo za svoje telo, um in duh. Bolje komuniciramo in sproti rešujemo konflikte. Uravnovešamo kar mislimo, s tem kar čutimo. Hitreje vstanemo po padcu. Negativne misli nadomeščamo s pozitivnimi. Iz slabega počutja hitreje prehajamo v dobro. Postajamo hvaležni. Znamo deliti in prevzemati odgovornost. Pogumno stopamo v neznano. Spoznavamo sebe in soočamo se s svojimi strahovi. Vse bolj smo odprti in komunikativni. Delamo tisto, kar nas izpolnjuje. Z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem dosegamo zavidljive rezultate. Razumemo drugačnost in smo strpni. Odpuščamo. Osvobajamo se lastnih vzorcev in omejujočih prepričanj, zato se bolje počutimo. Kar obljubimo, izpolnimo. Osveščamo se. Beseda postaja močnejša od papirja.

Verjamem, da je v življenju pomembno postavljanje pravih vprašanj. Le tako lahko pridemo do pravih odgovorov. Z vprašanji »od kod pridemo in kam gremo« naj se ukvarjajo tisti, ki  jih to veseli. Tudi pred izumom mikroskopa nismo verjeli v mikroorganizme. Zaradi sanjačev in tistih, ki imajo vero, imamo danes letala, računalnike, mobilne telefone… To so nam predali, da se jih naučimo koristno uporabljati in ne, da zaidemo.

Kaj delamo tukaj? Tukaj živimo nekaj časa in nato umremo. Vsi do zadnjega. To je skupno vsem. Vse, kar posedujemo in si nabiramo, ne odnesemo s seboj. Pustimo za sabo. Potomcem in Zemlji. Vsi želimo biti srečni in se dobro počutiti. Toda, kako? Vsi iščemo nekoga ali nekaj zunaj nas samih, da ga bomo posnemali. Zato se inteligenca življenja skriva. Vsepovsod je, nedoločena, prehaja iz ene oblike v drugo. Ne moremo je uničiti. Noče sledilcev in ne posnemovalcev. Vsak si mora svojo srečo najti sam. In ko jo najde, jo lahko deli z drugimi. Pot do sreče je pot navznoter. Tam kjer so misli in občutki. Notranji svet se manifestira zunaj nas. Nevidno postaja vidno. Bistvo pa je očem skrito, saj si želi edinstveno izkušnjo in spoznanje vsakega posameznika. Dovoli svobodo v izbiranju, odločanju in odzivanju v različnih situacijah. Ljubezen ali strah, veselje ali žalost, dobro ali slabo počutje…

Življenje spoznavamo skozi ples nasprotij. Plavamo proti toku, da se naučimo plavati s tokom. Hrano najbolj cenimo, ko smo lačni. V spanju uživamo, ko smo prijetno utrujeni. Sprostitev obstaja zaradi napetosti. Največ naredimo, ko smo spočiti. Izkušamo skrajnosti, da ugotovimo zmernost. Ko nam je toplo, se slečemo in ko nas zebe, se oblečemo.

Ne bomo srečali nadnaravnega bitja, ki nam bo zgled. Ki ne bo ranljiv in bo vsemogočen. Ki nam bo pokazal pot. Srečamo le lahko samega sebe. Znotraj ali v svojem zrcalu. V zrcalu, imenovanem so- človek, ki so- biva z nami. Vsak je lahko naš učitelj, toda naučiti se moramo biti dobri učenci. Le učenec ima lahko učitelja. Ki je ranljiv in nepopolno popoln. Prav v ranljivosti je moč. Dopustiti si  in dovoliti tudi jezo, žalost in strah. Saj nam kot bolečina v telesu tudi občutki sporočajo, kje smo, kako smo in zakaj smo. Želijo biti opaženi in izraženi. Kot smerokazi nam kažejo pot in vodijo nas k soočanju z življenjskimi situacijami.

Razumeti moramo, da ima tudi naš največji sovražnik svoje najboljše prijatelje. Vsak je nekomu všeč. Vsi mi opravljamo podobne življenjske vloge in gremo skozi podobne življenjske situacije. Jemo, pijemo, dihamo, delamo, spimo… Smo nekomu brat, sestra, sin, prijatelj, kolega, nadrejeni, podrejeni… kakšna pa je razlika med nami? V stopnji zavesti. Razlikujemo se v osveščenosti in razumevanju ter čutenju. Še naprej bomo delali podobne stvari, vendar razlika bo v KAKO in ZAKAJ. Se pravi v tem, kako se počutimo v svojem življenju.

Bogat je tisti, ki ima veliko tistega, kar ga ne moremo kupiti z denarjem. Uro lahko kupimo, časa ne moremo. Seks lahko kupimo, ljubezni ne moremo. Spremljevalca lahko kupimo, prijatelja ne moremo. Hišo lahko kupimo, doma ne moremo. Zdravilo lahko kupimo, zdravja ne moremo…

Vsi imamo enako nalogo v življenju. Naučiti se ga moramo živeti. Nekateri deli nas odpadajo oziroma umrejo, da bi se rodili kot novi. Bolj svobodni in nenavezani. Hkrati pa je bistveno, da ne umremo pred smrtjo.

Skratka, naučimo se živeti in tudi umreti. Kam pa gremo po smrti? Bolj važno je, kakšni pridemo. Kamorkoli že…

Saša Filipovski

(Pričujoči članek je povzet v uvodniku 3. revije Pogreb ni tabu: http://www.virtualni-katalog.si/PNT/pogrebnitabu2014/#/4/ )

Komentarji so izklopljeni.