Strah je reakcija, pogum je odločitev

Updated: Dec 3, 2021


Ločitev od strahu je omogočila mojemu pogumu prosto pot.


Pred približno 15 leti sem takorekoč čez noč postala izjemno utrujena, nemirna, nisem mogla spati in nehote sem izgubljala kilograme. Čutila sem izjemno veliko nemoč. Vse se je potenciralo, saj sem že po naravi bila suha, aktivna in kolerična. Po nekaj tednih dobesednega mučenja, ko nisem zmogla več skbeti zase, da ne govorim o hčerki, ki me je takrat najbolj potrebovala, sem odšla k zdravniku. Zelo hitro sem dobila glavno diagnozo: hipertiroza, avtoimunska bolezen ščitnice.


Po nekaj mesecih upoštevanja protokola zdravljenja uradne medicine, sem začela pridobivati nazaj moč, kilograme in energijo. Dovolj, da sem začela “normalno” živeti. Sicer kot velika žrtev, ki je poleg obsežne vloge “uboga mala jaz”, zaužila še pest tablet na dan. Največji izziv so mi povzročale tablete za srce. Zdravniki nikakor niso mogli najti zame “optimalnih tablet”, z najmanjšimi možnimi kontraindikacijami. Moje srce je v mirujočem stanju delovalo na polno, kot da bi tekla maraton in res je potrebovalo pomoč. A karkoli sem zaužila za ta namen, je telo burno odreagiralo z odporom. V sebi sem vedela, da nekaj ni v redu, da mi telo nekaj sporoča. A nisem bila sposobna prepoznati globljega sporočila.


Terapija mi je pomagala, da sem lahko funkcionirala, predvsem kot zaposlena in ljubeča mama. A imela sem občutek, da postajam vedno bolj otopela. Lečečo zdravnico, specialistko tirologije sem vsakič znova prosila, da mi pojasni delovanje tablet, ker se nisem mogla sprijazniti z dejstvom, da bom tako preživela celo življenje. Močno sem ji šla na živce s ponavljajočim vprašanjem in večkrat me je nahrulila, “naj se že sprijaznim, da tako pač je”.


Pa se nisem sprijaznila, njen odziv me je samo še močneje porinil v raziskovanje, kaj vse je še mogoče. Ko sem si opomogla in začela razmišljati s svojo glavo, sem prišla na idejo, da bom sčasoma prenehala s terapijo uradne medicine. Zamislila sem si, da me bo tirologinja podprla in mi počasi začela zniževati dnevno dozo. Jasno, da sem naletela na zgroženost in neodobravanje. Označila me je kot skrajno neodgovorno pacientko (velika verjetnost obstaja, da to ni bil edini žig, ki mi ga je namenila) med svojimi kolegi. V obraz mi je povedala, da bom umrla, če bom prenehala s terapijo ali samovoljno spreminjala dozo.


Bilo me je zelo strah, saj sem se zelo jasno zavedala, da nimam ustreznega medicinskega znanja, da bi si lahko pomagala sama. Zavedala sem se, da dobesedno tvegam svoje življenje, v kolikor sprejmem napačno odločitev. A hkrati nisem verjela, da me bo terapija, ki sem jo dobivala, ozdravila. Jaz nisem želela le “olajšati” si življenje, jaz sem se odločila OZDRAVETI.

Kar nekaj sem že vedela o energijah, alternativni medicini in o psihologiji človeka. A zavedala sem se, da bo nujno potrebno uporabiti in tudi nadgraditi znanje. Dve leti sem intenzivno, vsak dan, brez izjeme izvajala vse mogoče tehnike, hodila na terapije, tako psihološke kot duhovne, ter nekega pomladnega ponedeljka sprejela dokončno odločitev.


Prvi korak spremembe je bil zame zelo izven varne cone poznanega. Pogumno in direktno sem povedala lečeči zdravnici, da je njen odnos neprimeren, da njena ozkost in načelnost slabo vplivata name in da želim zaključiti s terapijo pa četudi za ceno svojega življenja. Zgrožena je odšla po svojega nadrejenega, ker je mislila, da me bo on spravil k pameti. A jaz sem bila odločena. Izrekla sem vse, kar sta želela slišati, samo da sem lahko čimprej odšla iz Poliklinike.


Ko sem odprla vrata klinike in izstopila, me je prevzel občutek svobode in izjemne moči. Imela sem toliko moči v tistem trenutku, da bi gore premikala. Nikoli ne bom pozabila vseh barv, ki sem jih naenkrat zaznala, vseh prijetnih pomladnih vonjav, ki so napolnile moje nosnice in poguma, ki je utripal v meni v sožitju z bitjem srca.


Ločila sem se od strahu, omejitev in vzorcev, nemoči, otopelosti in odvisnosti od drugih. Na poti samospoznavanja so mi pomagali tudi kristali, angeli, vodniki, različne duhovne prakse, hipnoterapija, homeopatija, ayurveda, kitajska medicina… predvsem pa je bila po mojem mnenju ključna pogumna odločitev, DA resnično izberem sebe.

Vse ostalo je sledilo in mi prihajalo na pot, jaz pa sem vse sprejela in plavala s tokom. Ko ni bilo niti približno enostavno, me je podprla hčerina ljubezen, moje zlate prijateljice in terapevtke. Takratnega moža je bilo tako strah, da sploh ni želel nič slišati o mojem “podvigu”. Starši in sestra so se križali in po moje molili, da “pridem k pameti”, ker karkoli so mi poskušali povedati, sem takoj (grobo) prekinila. Enostavno nisem več dovolila, da bi kdorkoli vplival na mojo odločitev. Pogumno sem sledila svoji intuiciji in dobrim občutkom- to mi je bilo edino vodilo, ki sem ga upoštevala. Potrebovala sem naslednji dve leti, da sem predelala na tone težke čustvene bolečine v taki meri, da sem se res začela počutiti v svojem telesu fajn in domače. Toliko kemije sem zaužila v svoji preteklosti, da sem več let čistila svoj organizem.


Uspelo mi je! Moja ščitnica je v fantastičnem stanju in izvrstno opravlja svojo nalogo- sama od sebe.


Ta izkušnja mi je pomagala, da sem se soočila s svojimi velikim strahovi in ostalimi sencami. Predvsem primarni strah vseh strahov- strah pred smrtjo je bil ključen. Omogočil mi je svobodo na vseh ravneh.


In ja, verjamem, da je bila razlog, da sem se zaljubila v delo s čustvi, kar še dandanes najraje počnem. Pri sebi in svojih klientih. Nisem še popolnoma čustveno osvobojena vseh senc, sem pa že lahka kot peresce. Zakaj? Ker sedaj nič več ne skrivam sama pred sabo in vse, kar zmorem, sproti rešim.


Sprejeti VSA čustva, ki živijo v nas in jim dovoliti prosti pretok, je ključnega pomena za dobro počutje. Saj veste, dobro počutje je enako (=) zdravje.

Vsem vam želim, da ste nežni in iskreni do sebe ter čustveno pretočni. Vse ostalo bo sledilo tekom procesa. Ločite se od strahu, potem pa naredite vse, kar je v vaši moči, da se boste dobro počutili. Kot pravijo Abrahami: LIFE IS SUPPOSED TO BE FUN.


Z vami sem delila svojo osebno izkušnjo z namenom razumevanja stvarnosti iz različnih aspektov in kot dokaz, da je v nas izjemna inteligenca, ki nas vrača v ravnovesje. Moja izkušnja v nikakršni meri ne nagovarja opustitev uradno priznanega terapevtskega pristopa ali zdravljenja uradne medicine. Vsak je sam odgovoren za svoje odločitve in dejanja.

6 views0 comments