Ali verjamete v družinsko prekletstvo? Zavedam se, da je moje današnje vprašanje močno in da se lahko razume na različne načine. Nekateri se boste strinjali z nadaljevanjem, nekatere bo prebudilo in hkrati osvobodilo, nekaterim pa milo rečeno sploh ne bo všeč. Kakorkoli…
Veliko trpljenja sem že videla pri ljudeh, nekaj sem ga doživela tudi sama, a najtežje življenjske preizkušnje pogosto prihajajo iz primarne družine.
Vedno lahko zamenjaš šolo, službo, partnerja, prijateljico, šefa… nikoli pa ne moreš zamenjati mame, očeta, brata, sestre in lastnega otroka.
Mnogi ljudje mi zatrjujejo, da je najtežje odpustiti članom primarne družine. Bolečine so tako močne, da jim je najlažje, če si zatisnejo oči in se pretvarjajo, da ti ljudje ne obstajajo, se preselijo na drug konec sveta, da se jim ne bi bilo treba več ukvarjati z njimi ali pa se tako močno potopijo v zamero, da lahko gredo tako mirno mimo mame, očeta, brata, sestre ali lastnega otroka, kot da jim je popolni tujec ali tujka. Včasih je trenutno celo lažje, če se prepričamo, da je “on ali ona” kriva, da je “njegova ali njena odgovornost” ali da je “dejanje, ki ga je zagrešil ali zagrešila prehudo, da bi se lahko kar tako pozabilo”.
Preden lahko bolečina odide, je potrebno ozavestiti bolečino in jo sprejeti. Zmoreš biti iskren do sebe in si odgovoriti, kaj pa tebe konkretno boli?
Ne spomnim se avtorja citata:
“Forgive other not because they deserve forgiveness. Forgive them just because you deserve peace.”
Odpuščanje nima veze z drugimi osebami. Mi smo tisti, ki nosimo v sebi zamere. Mi smo tisti, ki nas boli. Mi smo tisti, ki trpimo.
Zatorej smo mi tisti, ki moramo odpustiti zaradi sebe, kajti zaslužimo si živeti in biti v miru.
Comments